Blog

Zgodba o japonskih kovačih, najostrejših kuhinjskih nožih, jeklenih skrivnostih in najboljšem sušiju

mg 041.jpg

Luka Grmovšek iz Oštre Edbi nas redno poučuje, na delavnicah v naši trgovini, kako nabrusiti in vzdrževati nože. Da bi izboljšal svojo tehniko in zadovoljil svojo strast, je odšel tja, od koder prihajajo najboljši noži, na Japonsko. To je njegova zgodba.

Foto: Mitja Kobal (fotogalerija na: https://www.ostarrub.com/clanci/prica-o-japanskim-kovakim-najstrijim-kuhinjski-nozevi-tajnama-celika-i-bljem-sushiju)

Že v otroštvu so bili moja strast noži in meči, narejeni iz skrivnostnega jekla iz mistične dežele na Daljnem vzhodu. Tam so bili ustvarjeni v temnih kovačnicah, kjer pridne kovačeve roke že tisoč let prenašajo svoje znanje iz generacije v generacijo. Seveda gre za japonsko katano.

Leta so minila, strast do nožev je ostala. Ta strast se je iz otroške domišljije premaknila na kuhinjsko tablo. Danes se kot lastnik manjše trgovine z noži za kuhinjo vsak dan srečujem z različnimi vrstami jekla, kovanja, brušenja in nožev. Knjige kupujem o kovanju, branju in učenju, predvsem pa veliko režem, sekam in testiram.

Bolj ko preučujem svet ostrine, bolj jasno mi je, da so japonski kovači na prvem mestu s svojimi skrivnostnimi proizvodnimi tehnikami in vrstami jekla. Njihovo produkcijsko tehniko lahko primerjamo z zgodovinsko katano.

Torej... Japonska. Prijatelj Mitja Kobal, po poklicu fotograf, mi je nekega dne predlagal, da skupaj potujemo na Japonsko, da obiščemo "moje" kovače ..." Boš videl, kako se kuhajo, jaz pa bom nekaj fotografiral." Po teh besedah in dejstvu, da je Mitja odličen fotograf, da je študiral japonščino, da je nekaj časa živel v Tokiu, da je prepotoval pol sveta in da je na splošno človek, s katerim je vedno prijetno iti na pivo, odločitev ni bila težka: gremo Na Japonsko!

Obisk "mojih" kovačev je zgodba, ki moji domišljiji ni več dajala miru. Leto prej sva z Binejem Volčičem razmišljala o slovensko-japonskem nožu. Vse se je začelo zelo spontano. Del mojega dela je poleg prodaje nožev in mletja. Resni kuharji so odlični perfekcionisti in mletje nožev je zanje zelo pomembno. Takšen je Bine Volčič, odličen kuhar in prefekcionist, ki vestno melje in vzdržuje svoje nože. Naša skupna zgodba se je začela nekega večera, ko sem predlagala testiranje novega jeklenega rezila, ki me je razveselilo: »Hej, Bine, imam poseben nož iz novega super jekla ZDP-189. Bi morda poskusil?"

Japonska je bila že znana po izdelavi kakovostnega jekla v času samuraja. Država je razdeljena na 47 provinc, torej popolnost in na metropolo Tokia. Provinca Shimane s prestolnico Matsue na jugozahodu najbolj naseljenega otoka Honshu je že dolgo japonsko središče jekla. Država je bogata z železovim peskom. Večinoma ga najdemo v Yasugiju, okolica pa je pokrita z gozdom. Torej sta železo (Fe) in les ali ogljik, ki vsebuje ogljik (C), dva ključna elementa za izdelavo jekla. Med samuraji so Japonci izpopolnili tehniko pridobivanja jekla. "Tatara" je primitivna peč, v kateri se več dni prižge ogenj z drva, ki mu dodamo železen pesek. Ko se peč ohladi, ostane kos neobdelanega železa na dnu - "Kera". Če je Kera precej velika in če so mojstri pravilno vzdrževali temperaturo, lahko najdemo malo srebrnega "tamahagana" sredi ohlajene kere, prvovrstnega jekla, ki ga bo pravi mojster oblikoval v rezilo najtežje, fleksibilne, lahke, super katane.

Staromodno tatarsko peč je kasneje nadomestila sodobna proizvodnja jekla z zahoda, ki je zaradi japonskega načina dela, natančnosti in predanosti starim tradicijam in poznavanju jekla postala ena najboljših na svetu. Danes v mestu Yasugi (Perfectura Shimane) Yasugi Special Steel, hčerinska družba korporacije Hitachi Metals Ltd., se ukvarjajo z razvojem in proizvodnjo posebnega jekla, hkrati pa negujejo svojo tradicijo tvorbe jekla. Veja je znana po vsem svetu po zelo trdih jeklih za orodje, po jeklih nove generacije, ki vključuje jeklo ZDP-189, eno najtežjih na svetu. Le redki in zelo izkušeni kovači znajo iz tega jekla narediti kuhinjski nož. Tako smo danes dobili kuhinjsko katano iz sodobne tamahagane po receptu starih japonskih mojstrov. Ampak ... pot do Katane je dolga. Pojdimo najprej na Japonsko.

Bližal se je dan odhoda, potovanje je bilo načrtovano, nato pa spet težava. Na moja sladkogovorna elektronska sporočila, naslovljena na veliko korporacijo Hitachi in kovač Yoshida v slogu: » Dva radovedna slovenska mladeniča bi se rada srečala in se čim več naučila o vašem najnovejšem jeklu. Zanima nas, kako vam uspe, vaše tehnike...? Ali bi lahko vse malo fotografirali ...?" Njihovi odgovori so bili zelo skromni in niso veliko obetali. Zato se moram iskreno zahvaliti japonskemu veleposlaništvu v Sloveniji, ki je s svojimi priporočili in neposrednim posredovanjem omogočila Mitju in meni, da smo odprli vrata v skrivni svet kovanja.

Tukaj ... že sedimo na letalu. Najprej v London, nato pa ob 11. uri v Tokio, kjer je lokalni čas 8 ur pred našim. Jasno nam je, da bomo začeli. Dva dni potrebujemo, da se navadimo na nov čas in v novo okolje.

Po dveh dneh tokijskega "počitka" načrtujemo potovanje preko otoka Honshu v Niigato. Iz Niigata bomo odšli s "Shinkansen", japonski hitri vlak v Osaki, in tam ostali nekaj dni ter obiskali različne kovačnice kuhinjskih nožev, proizvajalce brusilnih kamnov in trgovin. Naš cilj je bil nekoliko nadgraditi skromno znanje japonskih jekel pred odhodom v Sago, v Yoshido Hamono Forge in v jeklarsko Hitachi, kjer se bomo posvetili jeklenim rezilom ZDP-189.

Potovanje po Japonskem je pravi užitek. Shinkanseni pogosto vozijo in skoraj ne zamujajo, morda nekaj sekund. Ti vlaki so zelo udobni in strašno hitri - 300 km/h. Vozovnica je draga, zato se večina Japoncev odloči za potovanje z letalom. Turisti imajo možnost nakupa večdnevne vozovnice JR, ki ni tako draga, vendar jo je treba kupiti nekaj tednov pred potovanjem, ker vozovnico pošljejo na svoj domači naslov. Takšne vstopnice je nemogoče kupiti na Japonskem. Tudi hoteli so precej dragi, zato smo se odločili, da bomo manjše apartmaje rezervirali prek spletne strani Airbib. Cene so tukaj ugodne, ljudje, ki najemajo stanovanja, so prijazni, površine teh apartmajev pa so po naših standardih zelo majhne - 13 m. Apartma z 20 m se šteje za razkošno. Ne boste verjeli, a življenje v 13 m je lahko precej udobno in funkcionalno.

Če radi kuhate, vam bo japonska hrana zelo zanimiva. Vsak obrok je prava mala pustolovščina. Ljubitelji rib in morskih sadežev bodo zagotovo našli pot, a po dolgem bivanju, na poti domov, sanjate o koščku domačega kruha. Na Japonskem sem se naučil najpomembnejše pri nožih in japonskih jeklih, ki so natančno uporabljali hrano. Sushi, sashimi, yakinika, soba...večina japonske kulinarike, če spustimo riž, na podlagi narezanih kosov surove ribe in zelenjave. Kaj na Japonskem pomeni oster nož, nam daje odgovor na vprašanje, zakaj so japonski noži na vrhu seznama kuharskih virtuozov po vsem svetu. Ostrina noža za Japonce predstavlja okus in svežino. Oster nož ne poškoduje prehranskih celic, sokovi se ne izločajo in to prispeva k odličnemu okusu in svežini. Torej, bolj oster je, bolj je okusen.

Naši, čeprav zelo zanimivi dnevi, se počasi začenjajo ponavljati. Jutro v Osaki, naglica, potepanje po podzemni železnici v iskanju pravega vlaka, strah pred zamudo na srečanje s kovači (Japonci težko prenašajo zamudo), obiski kovačev, opazovanje procesa obdelave, pogovor o jeklih in način kovanja, jemanje Fotografije in na koncu dneva, če se vse dobro konča, obiščite "Izakaye", domačo gostilno, kjer lokalni mojster sušija uporablja nož "našega" kovača. Na teh večerjah, medtem ko preizkušamo lokalne specialitete, ob občudovanju spretnosti rezanja mojstrov sušija in skozi sproščen pogovor, se naučimo nekaj o drugi strani kovanca. Mojster sušija je zelo spoštovan klic. Vsak kos sašimija, ki smo ga okusili, je bil obdelan z različnimi rezili: za filacijo, odstranjevanje kože in končno rezanje. Za vsak rez je potrebna popolna koncentracija, sicer se pojavi preveč ostankov. Najvišja stopnja popolne ostrine je osnova za takšno rezanje in za dober sashimi. Skrb za nego nožev spada v delovni proces. To pomeni vsakodnevno mletje, čiščenje med posameznimi rezi, olje po uporabi in končno pravilno shranjevanje nožev. Torej ... brez heca!

Če je ključ do japonske kuhinje popolna ostrina, potem pri tradicionalnem jeklu to pomeni, da je nož oster, bolj krhek in neodporen je do rjavenja. Zato dobri mojstri sušija posvečajo toliko pozornosti in časa skrbi za nože, da bi jih zagotovo odpustili v slovenski kuhinji.

Informativni dnevi minevajo počasi in čas je za potovanje proti jugu. Naslednji cilj je naš cilj, kjer smo se dogovorili, da pri testiranju jekla izdelamo prvi japonsko-slovenski nož ZDP-189, idejo o Binetu Volčiču in mojem.

Yoshida Hamono je majhna družinska kovačnica v Sagi na južnem japonskem otoku Kjush. Tam so delali katane. Tudi Shigerjev dedek, zdaj že pokojni, je vsako leto naredil kakšen meč. Danes ne izdelujejo več mečev. Specializirani so za dve stvari. Mlajši brat izdeluje orodja za vrt, Osamusan in nečak Shigerusan pa sta dedkovo tradicijo prenesla na kuhinjske nože. Razlika med njimi in drugimi kovači je v tem, da je poleg tradicionalnega japonskega jekla začel uporabljati Hitachijev Super Steel ZDP-189, katerega vzorec je že testiral Bine Volčič. Bine ni mogel skriti svojega navdušenja: "fantastičen", je bil njegov komentar.

Dolgo smo ostali v kovačnici Yoshida. Dogovorili smo se, da skupaj izdelamo kuhinjski nož od začetka do konca in da Mitja fotografira celoten postopek, in lahko vprašam vse, kar me zanima. Osnova za nož je ZDP-189.

Sledil sem nekaj kovačem in šele takrat sem začutil tisto japonsko kulturo dela. Kovanje je na prvi pogled videti preprosto. S kladivom udarite v vroče železo in mu date nekaj oblike. Ko dobimo želeno obliko, naredimo, da jeklo ohrani želene lastnosti. Tudi tista prva faza udarca ali kovanja jekla s kladivom pripada le izkušenim obrtnikom. Očetovi gospodarji se običajno sami odločijo, kdaj bodo delo prepustili svojim sinovom. Skrivnost je v majhnih stvareh, vadbi, vadbi in koncentraciji. Na vseh delavnicah, ki sem jih obiskal, so bili mojstri stari okoli 60, 70 let, za vsakodnevno operativno delo pa so skrbeli njihovi ne tako mladi sinovi. Vsakič, ko sem vprašal, kdaj bo kladivo prešlo v mlajše roke, sem dobil diplomatski odgovor: "Ko pride čas ...". Po kovanju sledi faza termične obdelave. Postopek je popolnoma pod nadzorom: ogrevanje, hlajenje, zamrzovanje, počasno segrevanje na sobno temperaturo, hladno kovanje. Obstaja smisel metalurške znanosti z navodili za obdelavo in ta navodila si upajo spremeniti le najboljše kovače v poznejših letih njihovega dela – in potem je to čarovnija.

Končni rezultat mojega potovanja je tudi čarovnija. Voda je postala vino, ideja je postal slovenski japonski nož ZDP-189. Še vedno ne veste, kaj je skrivnost najtežjega jekla ZDP-189? Najtežje je fino, gladko, ostro popolno ... ali kot bi rekli japonski kovači: "Pomiri se, razumel boš."

Dodaj odgovor