Trajno nizka cena
Od Splita do Bologne: Martina, Mijić, ženska, ki skozi recepte ohranja zgodbe, spomine in tradicije
Nekaj ljubezni se rodi za mizo. Z vonjem domače hrane, zvokom družinskih pogovorov in receptov, ki se prenašajo iz roda v rod. Točno takšna zgodba Martina Mijić iz Splita, ki je svoje življenje preselila v Bologno pred štirimi leti, danes pa s projektom "Zgodbe iz kuhinje" Združuje dalmatinsko in italijansko gastronomsko dediščino ter odkriva zgodbe, skrite za starimi recepti.
V Bologna Deluje kot učiteljica hrvaškega jezika in kulture na območju severne Italije, vendar je njena ljubezen do jezika, zgodovine in gastronomije že dolgo prerasla okvir učilnice. Mesto, znano po vrhunski kuhinji, univerzitetni tradiciji in bogati kulturi, je postalo njegov drugi dom, kraj, kjer vsak dan raziskuje trge, stare recepte in skrite kotičke regije Emilija-Romagna.
Korenine te ljubezni segajo globoko v otroštvo, preživeto v Splitu. Nedeljska kosila z očkovimi ribami iz The Gradela, praznična jutra, rezervirana za pripravo domačih njokov in maminih tort, so pustila neizbrisen pečat. Kuhinja je bila takrat prostor druženja, igre in učenja. Spominja se, kako sta s sestro na skrivaj poskušali ponoviti mamine recepte, pogosto z zelo vprašljivimi rezultati, medtem ko je najmlajša sestra pogosto morala igrati vlogo "poskusnega zajca", da bi izginila sledi neuspešnih kulinaričnih poskusov v kulinariki.
Italija jo je navdušila že dolgo pred prihodom v Bologno. V svoji domišljiji so jo naslikali s filmskimi okvirji iz petdesetih let prejšnjega stoletja - starim Neapljem, Sophio Loren in vzdušjem, v katerem je bila hrana vedno središče življenja. Ko se je končno preselila v Italijo, je ugotovila, da romantična podoba ni izginila. Samo najti jo je moral. In našla ga je v kuharskih knjigah.
Stare kuharske knjige so postale njeno okno v italijansko zgodovino in kulturo. Danes jih je v njegovi zbirki več kot dvesto. Med njimi posebno mesto zaseda vojni kuhar Dike Marjanović Radice iz leta 1944, ki jo je seznanil s fascinantnim svetom »ponarejenih jedi« – receptov, ki so nastali v času pomanjkanja, ko sta bili iznajdljivost in ustvarjalnost pomembnejši od živil samih.
Zgodbe o Paštikadi brez mesa, zajcu brez zajca ali drugih jedi, ki so nastale v težkih časih, so postale navdih za začetek strani "Storries from the Kitchen". Čeprav je projekt zelo mlad, se je ideja v njem razvijala leta. Navdušila jo je sposobnost žensk, da na mizo vnesejo dostojanstvo, toplino in videz normalnosti v času vojne in krize, z malo sestavin in veliko domišljije.
Še posebej jo je razveselilo odkritje, da ima Dika Marjanović Radica svojo vrsto "sestre po kuhinji" v Italiji. Bilo je dr. Amalija Moretti Foggia, bolj znana po psevdonimu Petronilla, ki je v Italiji med obema vojnama ženskam svetovala, kako pripraviti obroke iz skromne hrane, ki bo nahranila družino in ohranila duh doma. Dve ženski v dveh različnih državah sta razmišljali skoraj enako, kar dokazuje, da je hrana veliko več kot zgolj potreba – to je kultura, identiteta in odpor proti revščini.
Split in Bologna se danes srečata v njeni kuhinji. Rad pripravlja domače testenine, ragù alla bolognese, ki vrejo ure in ure, pa tudi preproste dalmatinske jedi iz sveže ribe, blitve in olivnega olja. Pravi, da sta dalmatinska in italijanska kuhinja kot ožji sorodniki - delita si mediteranski duh, spoštovanje hrane in preprostost, a vsaka ima svoj značaj.
Posebej zanimiv je njen razmislek o razlikah med dvema gastronomskima tradicijama. Italijani so bili po njegovem mnenju izjemno uspešni pri poimenovanju, varovanju in pripovedovanju svojih zgodb. Številne jedi, ki obstajajo na naši obali, so tako postale svetovno znane prav zaradi sposobnosti Italijanov, da tradicijo spremenijo v prepoznavno blagovno znamko.
Večino reakcij njenih privržencev povzročajo recepti, ki vzbujajo čustva in vračajo ljudi v njihovo otroštvo. "Paštikada brez mesa", stari dalmatinski pecipali ali recepti za domače testenine redno spodbujajo plaz komentarjev in spominov. Ljudje, pravi, vse bolj iščejo počasnost, pristnost in povezanost z lastnimi koreninami v dobi hitrih receptov.
Toda "Zgodba iz kuhinje" niso samo recepti. Vsako objavo spremljajo skrbno oblikovane fotografije, ki razkrivajo še eno njeno veliko strast – zbiranje. Zbiral je staro italijansko keramiko, starinske jedi in predmete iz prve polovice 20. stoletja. Pogosto preživlja vikende na sejmih starin in bolšjih sejmih v Bologni in okolici ter išče predmete, ki nosijo sledi življenja nekoga.
Ni naključje, da njene fotografije izžarevajo estetiko preteklih časov. Že leta šiva, kvačka in dela kot manekenka za retro oblačila, ki jih je navdihnila petdeseta prejšnjega stoletja. Danes se vse te ljubezni zlijejo v edinstven vizualni in gastronomski svet, v katerem ima vsak krožnik, skleda ali skodelica svojo zgodbo.
In zgodba je tisto, kar meni, da je najpomembnejša sestavina vsake kuhinje.
Ker, kot pravi sama, brez zgodbe - kuhinja je le prazna soba.